Izvor PCBA (Printed Circuit Board Assembly) je mogoče izslediti nazaj do prehoda zgodnjih elektronskih naprav iz "točkovnega-do-točkovnega ožičenja" na "modularna vezja." V elektronskih napravah zgodnjega 20.-stoletja so se vezja v glavnem zanašala na neposredne žične povezave med komponentami. Ta metoda ni bila samo strukturno ohlapna, ampak je imela tudi nizko zanesljivost. Z razvojem kompleksnih elektronskih sistemov, kot sta radio in radar, so ljudje začeli eksperimentirati z uporabo fiksnih substratov za podporo strukturam vezij; to je bil prototip tiskanega vezja. Do štiridesetih in petdesetih let prejšnjega stoletja so PCB-ji dozoreli in postopki jedkanja vezij iz bakrene folije in izolacijskih substratov so postali zelo razširjeni, kar je postavilo temelje za poznejše oblikovanje PCBA.
PCBA se je pojavil z razvojem avtomatiziranih tehnologij spajkanja in elektronskega sestavljanja. Ko so se elektronski izdelki preselili iz laboratorijev v industrijsko proizvodnjo, sami PCB-ji niso zadostovali; potrebno je bilo tudi učinkovito in stabilno sestaviti komponente, kot so upori, kondenzatorji in integrirana vezja na ploščo. Tako sta se postopoma razvili SMT (Surface Mount Technology) in THT (Through Hole Technology). Zlasti uvedba SMT je avtomatiziranim strojem za postavitev omogočila dokončanje namestitve komponent z visoko hitrostjo in visoko natančnostjo, kar je bistveno izboljšalo proizvodno učinkovitost in označilo PCBA kot standardno obliko sodobne elektronske proizvodnje.
